Ko je na Craven Cottageu zazvenel zadnji sodnikov žvižg, si je Benjamin Šeško obrisal nos v majico in nato obstal ter strmel v trato na sredini igrišča, medtem ko so se okoli njega igralci Fulhama in Manchester Uniteda rokovali, objemali ali padali na kolena in se zahvaljevali najvišji sili – odvisno od osebnih preferenc.
Šeško je samo stal in strmel še nekaj časa, ni bil toliko razočaran nad živahno megleno remijsko tekmo z izidom 1:1, temveč ga je prevevalo nekaj bolj osnovnega. Kako čudno je biti Šeško prav zdaj, star 22 let in nekaj mesecev, nogometaš vreden 73 milijonov funtov, vržen v mlin za meso in zadolžen ne le za igranje in doseganje golov za Manchester United, ampak tudi za njihovo »popravilo«, za razvozlavanje tega milijardnega zmaškaranega moštva, ki ga je samozavestni mož v belih supergah stisnil v neodložljivo obliko – in naj zdaj kar nekako začne delovati.
Dosegaj gole. Ampak tudi izumljaj napadalni ritem, povezuj dele, odkrij, kako naj bi sploh igrali. Kajti, iskreno, nihče drug tukaj nima prave predstave.
Craven Cottage je bil pred začetkom soparen od poznega poletnega sonca, videti pa je bil kot prizorišče iz ameriških filmov o angleškem nogometu: prikupne hiše v zahodnem Londonu, starinski leseni sedeži, Hugh Grant v rožnati srajci. Poleg tega še predirljiv ozvočen sistem pred tekmo – takšen, kot bi ga CIA v osemdesetih uporabila, da iz dvorca izkadi srednjeameriškega diktatorja.
Če je bil nogomet sprva počasen, je bilo vsaj občutiti nekaj novega, ko se je polčas končal brez zadetkov. Leta smo poslušali o »kulturni spremembi« okoli Manchester Uniteda. Zdaj pa je dinamika nova: vprašanje ni več, ali bo United še kdaj osvojil Premier ligo, temveč – ali bodo sploh še kdaj dosegli gol.
So ga sploh kdaj? Obstaja ljudski spomin na gole Uniteda. Imamo fotografije, zrnate posnetke. A ali je kakšen trden, neponareljiv dokaz, da se je to res zgodilo? Moramo spet nadlegovati Buzza Aldrina?
United je tukaj sicer zadel – avtogol po odbitku v 58. minuti, kmalu po Šeškovem vstopu. A to ni bilo dovolj, da bi prekinilo niz, ki pravi: noben igralec Uniteda ni dosegel gola proti ekipi, ki ni ostala brez vratarja, vse od Bilbaa maja. Ta niz: dva gola v šestih tekmah, štirikrat brez zadetka.
To se lahko zgodi. Prava težava pa je, da United vodi smešno tog sistemski trener, ki očitno nima pravega sistema za napad. Kje so vzorci, kombinacije? Manchester United je zapravil 200 milijonov za povsem novo napadalno trojico. Ali kdo na podlagi videnega sploh ve, kako naj bi to delovalo? Možnosti obstajajo: preigravanja, predložki, prodori med linijami. Zakaj pa to bolj spominja na ekstremno kuharsko oddajo, kjer v zbeganega mladeniča vržeš pest riža in nekaj orehov ter rečeš: »Tvoja naloga, Patrick, je pripraviti štirihodni banket za 5.000 zelo nezadovoljnih ljudi.«
Amorim je po tekmi govoril o tem, kako United »ustvarja toliko priložnosti« in kako je popolnoma prepričan, da bodo kmalu začeli zabijati gole, pri čemer si človek ni mogel kaj, da ne bi pomislil, da je morda preveč časa preživel sključen nad trato pred seboj – kot najbolj zaprt človek na svetu, ki se z besom loti zadnje uganke v kriptičnem mega-križanki.
Po drugi strani pa se dogme in sistemi dajo tudi razvozlati. Unitedovi navijači bodo verjetno še bolj jezni, ko je Marco Silva po tekmi mirno razložil, kako njegovi igralci vedo, kako priti za hrbet Unitedovim krilnim branilcem – ker pač vedno počnejo isto.
Druga stvar je ta, da je Šeško le še eden v dolgi vrsti zelo mladih, zelo nadarjenih nogometašev, vrženih v boj brez jasnega načrta, brez zagona, le s tistim starim občutkom mrtve energije in institucionalne teže.
Šeško se je trudil. Dotaknil se je žoge 16-krat. Ni imel nobenega strela, preigravanja ali predložka. Enkrat je lepo zamenjal nogo. Drugače pa je bil duh na robu dogajanja – visok, dolg, gibčen, z impresivnimi tetovažami, kot bi šlo za umetno inteligenco ustvarjeno podobo Elitnega mladega evropskega nogometaša 2025.
Drugje je imel Matheus Cunha svoje trenutke. Bruno Fernandes je na smešen način zapravil enajstmetrovko. Usodno ga je zmotil sam obstoj sodnika Chrisa Kavanagha – Fernandes ni brcnil mimo, ni zgrešil, ni poslal žoge na tribuno. Zadel jo je popolno, v natančnem udarcu – ravno zato je bilo tako absurdno.
Ob koncu je ostal občutek kontinuitete. Manchester United že desetletje ostaja živa potrditev, da je življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko načrtuješ nekaj drugega.
To ostaja neskončen cikel »kaj pa če«, upanja in obžalovanja. United je prejšnji teden proti Arsenalu doma izgubil z 0:1, a so jih številni komentatorji trepljali po glavi – ker so se pokazali »dobri znaki«. Dobri znaki v tem, da je večina igralcev dejansko izgledala, kot da želi igrati nogomet. Nihče se ni usedel ali predal. To je zdaj izhodišče za prenovo, eksistencialistična ničla. Je ta spektakel boljši od smrti? Če je odgovor da – previdno nadaljujte na raven obsojenega upanja.
Pripravljeno z generativnim AI, povzeto po: https://www.theguardian.com/football/2025/aug/24/manchester-united-ground-zero-hope-and-regret-amorim-sesko