Slovenska reprezentanca pod Boštjanom Cesarjem zaenkrat ne prepriča. Kakšne nove energije in nove ideje ni videti.
Menjava trenerja je v nogometu vselej trenutek, ki lahko prelomi tok dogajanja. To je priložnost za nov začetek, novo dokazovanje, sveže ideje in novo motivacijo. Za reset, za šok terapijo ali pa preprosto za spremembo sloga igre. Vsega tega smo si potihoma želeli v slovenski reprezentanci, ko se je predsednik NZS Radenko Mijatović po sedmih letih odločil raziti z Matjažem Kekom in imenovati Boštjana Cesarja. Trenutek za spremembe je bil primeren, "rešitev" (Cesar ni bil edini kandidat) pa tega naziva še ni upravičila.
Za Cesarjem so zdaj prve tri tekme. Njegov izkupiček so poraz proti Madžarski, zmaga proti Črni gori in remi proti Cipru. Težko bi dejali, da je Cesarjeva Slovenija na kateri od tekem pustila poseben vtis. Po njih in pred zadnjo prijateljsko tekmo pred začetkom lige narodov (proti Hrvaški) je precej več vprašanj kot pa odgovorov.
Če se osredotočimo predvsem na zadnjo tekmo proti Cipru, ki je resnično skromna reprezentanca, potem razloga za optimizem v tem trenutku ni. "Povratne infomacije", o katerih po tekmah govori Cesar, so prej slabe kot dobre. Slovenija težko gradi igro, igra precej predvidljivo in težko prihaja v izdelane priložnosti. Izkoristiti ne zna niti pol ure igre z igralcem več!
Kakšna je ideja igre Boštjana Cesarja, je zaenkrat še precej težko sklepati. Podobno je bilo v Mariboru, kjer je Cesar svojo epizodo neslavno končal. Če poenostavimo, potem lahko vidimo, da Slovenija pod novim selektorjem še ni "kliknila". Seveda, potrebna sta čas in potrpljenje, toda … Kako dolgo bo novi selektor še potreboval, da bo iz posameznikov ustvaril pravo ekipo? Čas, ki je namenjen uigravanju in vpeljevanju idej, se zagotovo izteka, takšna je kruta realnost nogometa dandanes – pred vrati je liga narodov.